Vročanje pravnim osebam, podjetnikom in odvetnikom

Abstract

Zakon o pravdnem postopku (ZPP)1 loči med osebnim in neosebnim vročanjem. V zadnjem času se je izostrilo vprašanje, ali je sploh mogoča osebna vročitev pravni osebi, podjetniku posamezniku in odvetniku. Dilema ne bi smela biti nova, se je pa z novelo ZPP-D2 izostrila, saj je ta novela "pospešila" trenutek vročitve pri neosebnem vročanju. Pred novelo je veljalo, da se v primeru vročanja v hišni predalčnik naslovniku pusti petnajstdnevni rok, v katerem lahko pisanje dvigne, po noveli ZPP-D pa se neosebna pisanja vročajo preprosto tako, da jih vročevalec pusti v hišnem predalčniku in vročitev je s tem opravljena (141. člen ZPP). Merilo razmejitve med osebno in neosebno vročitvijo je sicer pomembnost sodnih pisanj oziroma rokov, ki se na vročitev vežejo.3 Osebna vročitev danes več ne pomeni, da je res treba najti določeno osebo (človeka), ki pisanje sprejme. Mogoča je namreč tudi vročitev v hišni poštni predalčnik, le da se ta vročitev opravi "v več korakih" kot pri neosebni vročitvi.